Zgodovina sončne celice

Sončne celice je leta 1839 odkril francoski fizik Alexandre-Edmond Becquerl, ki se je večino svojega življenja ukvarjal z solarnim spektrom, elektriko, optiko in magnetnim poljem. Ugotovil je da se moč toka med elektrodama pomočenima v elektrolit znatno poveča, če sta ti dve sondi osvetljeni s sončno svetlobo. Tako je odkril tako imenovani fotoelektrični pojav, ki nastane z delovanjem elektromagnetnih sil na napolnjene delce snovi. Ta energijo, ki jo imajo fotoni nato prevzamejo nase elektroni, protoni in številni drugi delci. V fotoelektrične pojave uvrščamo tudi fotovoltaični pojav, pri katerem gre za pretvorbo energije fotonov v električno energijo. Na podlagi tega dognanja pa je leta 1883, američan Charles Fritts izdelal prvo selenovo sončno celico prekrito s prosojnim filtrom zlata, dimenzije 30×30 centimetrov in je dosegala izkoristek 0,1 do 0,2 odstotka.

Sončne celice so dobile popolnoma nov pomen z odkritjem celice iz silicija leta 1954 v ZDA. Tako je bil dosežen 6-kratni boljši izkoristek v primerjavi z najboljšo takratno selensko celico. Kasneje so pričeli tudi z izdelavo celic iz germanija, kadmijevega sulfata, kadmijevega arsenida, bakrovega suldida in kadmijevega telurida.

Prve silicijeve sončne celice so se pričele uporabljati leta 1958, z izstrelitvijo drugega vesoljskega satelita Vanguard 1, ki je sončne celice uporabljal za napajanje radijskega oddajnika.

Velik porast uporabe pa so solarne celice dosegle v zadnjih 20 letih, kar so omogočile nizke cene in ugodne odkupne cene električne energije. Zaradi cenovne dostopnosti in uporabnosti so se sončne celice pričele uporabljati tudi v gospodinjstvih za ogrevanje vode.